torek, 01. marec 2011

Novinarska konferenca

Novinarska konferenca razstave
 Zemlji na kožo napisano 1. marec 2011 ob 12h,
Biotehniška fakulteta Univerza v Ljubljani

Razstava je organizirana v podporo ohranjanja kmetijskih zemljišč in je primer interdisciplinarnosti, kjer sta se povezali znanost/stroka in umetnost. Ideja je da o problematiki skupaj nagovorimo redne, naključne, ali na ogled te razstave namenjene obiskovalce Jakopičevega sprehajališča.

Ideja razstave se je porodila, ker smo ugotavljali, da na strokovnih in znanstvenih srečanjih o problematiki kmetijskih zemljišč in izjemno hitrem zmanjševanju njihovega obsega v Sloveniji, večinoma prepričani prepričujemo prepričane in da naše razprave pogosto ne zapustijo znanstveno strokovnih krogov.  V morebitnem umetniškem, tedaj še nedefiniranem, dogodku smo videli možnost, da čim večji krog ljudi nagovorimo z idejo o čim bolj skrbnem ravnanju s kmetijskimi zemljišči.

Naključje, da ima avtor Marko Modic eno od serij slik naslovljeno Teksture in strukture, je dalo ideji nov zagon. Tekstura in struktura sta namreč tisti lastnosti, ki tla najbolj zaznamujeta in po njih se tla medsebojno močno razlikujejo. 

Zemlja je v ideji razstave mišljena kot tla, rodovitna prst, zgornji sloj zemljišča, ki nastaja tisočletja in tisočletja dolgo. Iz geološke podlage se počasi tvori rodovitna plast tal na zemljišču, ki ljudem služi ne le za pridelavo hrane, ki je sicer ena od osnovnih in najpomembnejših človeških materialnih dobrin, temveč tudi za pokrivanje različnih nematerialnih dobrin, kot so vzdrževanje biodiverzitete, ekosistemske storitve v povezavi z zadrževanjem in čiščenjem vode, uživanje v kulturni krajini ipd.
Če se vprašamo: »Kdo in zakaj potrebuje/mo kmetijska zemljišča?«, je odgovor, da jih kot posamezniki in kot družba v njihovi večnamenskosti potrebujemo vsi. Podatek, da imamo v Sloveniji na voljo le še 866 m2 obdelovalnih zemljišč na prebivalca in da se glede tega uvrščamo na predzadnje mesto v Evropi, je zaskrbljujoč in kliče po skrbnem načrtovanju prostora v Sloveniji v prihodnje. Predlog zakona o kmetijskih zemljiščih, ki je nastal ob zglednem sodelovanju kmetijske in načrtovalske stroke in je v procesu sprejemanja, daje pravni okvir za to (njegovim kritikom predlagam ponovno, ali pa morda prvo skrbno branje), vendar pa mora zavest o pomenu tal, kmetijskih zemljišč in kulturne krajine za vse nas, postati tudi ideja širše družbe.
                   
Izjave, ki so jih na tiskovni konferenci podali udeleženci:

Avtorica ideje razstave prof. dr. Marina Pintar, ki se pedagoško in raziskovalno ukvarja s področjem urejanja kmetijskih zemljišče na Biotehniški fakulteti (BF) je opozorila, da ljudje preozko gledajo na kmetijska zemljišča samo kot na potencial za pridelavo hrane, ki je v danem trenutku izobilja verjetno celo premalo cenjena dobrina. Zaradi nepredvidenih sprememb se tudi to lagodno stanje lahko v hipu spremeni zato bi na potencial kmetijskih zemljišč morali gledati z večjo skrbnostjo. Kmetijska zemljišča imajo še druge pomembne nematerialne funkcije v našem življenju (npr. ekosistemske storitve v povezavi z zadrževanjem in čiščenjem vode, ki pronica proti podzemni vodi).

Prof. dr. Ana Kučan z oddelka za krajinsko arhitekturo BF in mednarodno priznana strokovnjakinja za načrtovanje prostora, ki je vodila izbor fotografij in njihovo postavitev, je poudarila, da mora varovanje rodovitne zemlje postati imperativ, najprej v naših glavah. Da pa moramo vedeti, da kmetijska zemljišča lahko učinkovito varujemo le z dobrim prostorskim načrtovanjem, ki bo v procesu iskanja najboljše možne rešitve smiselno razporejalo rabe po prostoru in razreševalo nasprotja med interesi posameznih sektorjev.

Prof. dr. Borut Bohanec, prodekan Oddelka za agronomijo BF, kjer so skoraj natančno pred enim letom pod njegovo iniciativo napisali Apel proti pozidavi kmetijskih zemljišč, je izpostavil problematiko poselitve: »Ohranitev kmetijskih zemljišč ter njihove proizvodne funkcije je mnogo pomembnejša naloga, kot se nam v trenutnih razmerah relativnega izobilja dozdeva. Države in narodi, ki zaradi lastne nerazumne politike izgubljajo zmožnost samooskrbe, s tem sami sebe pehajo v trajno odvisnost od drugih. O tej tematiki se dolga leta v Sloveniji ni govorilo, zato pa toliko lažje manipuliralo prav z najboljšimi zemljišči. Pozdravljam trenutna prizadevanja po čimprejšnji mnogo strožji zakonodaji, vendar menim, da bo potreben tudi čimprejšnji miselni preskok. Slovenija je gosto poseljena hribovita država z neobičajno velikim deležem nerodovitnih gozdnih površin, žal pa so te površine bistveno bolje zaščitene kot najboljša kmetijska zemljišča. Če menimo, da je pozidava novih površin res potrebna, morajo biti zanjo prva izbira prav nerodovitna in neravninska tla .«

Priznani pisec literarnih besedil Iztok Osojnik, ki je na razstavi k vsaki fotografiji prispeval besedilo je izpostavil zgodvinsko povezavo umetnikov z zemljo in krajino, ki je navdihovala številne pisatelje, pesnike in slikarje: "Razpoznavati pokrajino evolucijsko pomeni isto zmožnost kot brati. Obdelovanje zemlje je spoznavno identično pisanju. Pobirati zemeljske sadove in se hraniti z njimi je enako živemu branju. Z razstavo poskušamo opozoriti, da brez gole zemlje, na kateri stojimo, ne moremo obstajati. Podoba, zapis, obdelovanje zemlje so tri oblike, temeljni pogoj  avtentičnega družbenega življenja."

Predsednik Sveta za varstvo okolja RS prof. dr. Franc Lobnik je eden tistih, ki najbolj vztrajno opozarjajo na pomen  tal in kmetijskih zemljišč za preživetje družbe: »Menim, da ni pogost pojav, ko bi se umetnostna fotografija in naravoslovje združila pri ozaveščanju ljudi, da je planet Zemlja preobremenjen zaradi človekove dejavnosti in da so potrebni ukrepi na globalni in lokalni ravni. Takšen svetel primer je razstava »Zemlji na kožo napisano«. Slovenija se ne zaveda dovolj, da so poleg zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, gospodarjenja z vodami, recikliranja odpadkov, pomemben segment varstvo kmetijskih zemljišč za zagotavljanje prehranske varnosti in oskrbe prebivalstva s kvalitetno hrano. Človeštvo se ne zaveda dovolj, kako so tla pomemben naravni vir, ki nastaja tisočletja in omogoča kroženje snovi. V nobeni od zahodnih demokracij, kjer se zavedajo pomena kmetijskega prostora ne prihaja do tako drastičnega zmanjševanja obdelovalnih zemljišč, kot v Sloveniji. Še zdaleč ni gotovo, da bo na svetovnem tržišču relativno cenene hrane vedno na pretek. Ob spremenjenih klimatskih, socialnih in biotskih dejavnikih lahko sedanji presežki hrane prav hitro skopnijo.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar